Papež Frančišek je nedavno dejal, da je opravljanje kuga, ki je hujša od koronavirusa.

Sama pri sebi ugotavljam, da vedno znova »padem« v opravljanje, namesto da bi problem rešila na štiri oči, če pa to ne, pa vsaj molila za tistega človeka.

Imate kakšen nasvet, kako se dvigniti iz tega kroga obsojanj?

V soboški škofiji smo zastavili 15-letni pastoralni načrt za preverjanje in utrjevanje naše poklicanosti k svetosti, negovanju jezika in gostoljubnosti. Gre namreč za tri petletke in tako bomo prihodnjo jesen začeli s petletnimi programi molitve in študiranja o pomenu in moči jezika. Radi se namreč pohvalimo, da je slovenski jezik poln človeške topline. To sicer ne pomeni, da bi morali biti vedno prijazni. Kadar gre za napačne reči ali celo hudobijo, moramo jasno spregovoriti. Toda nikoli v naši govorici ne sme manjkati človeške topline, razumevanja, prizanesljivosti, dobrote in odpuščanja. Kristjan, ki se vsakodnevno poglablja v Božjo besedo, se bo vsak večer vprašal: Kaj sem danes lepega in dobrega povedal? Komu sem privoščil dobrohotno besedo? Kdaj mi je uspelo, da sem zamero zamenjal z velikodušnostjo?

Opravljanje je vedno znamenje odsotnosti čistosti jezika, kar pomeni, da smo v svoji govorici neiskreni in slabonamerni. Naše besede morajo biti namreč vedno prepojene s čistimi nameni, brez vulgarnosti in kletvic. Tudi za našo govorico velja: Česar polno je srce, to usta govore. Naši pesniki in pisatelji ter kulturni ustvarjalci ne bi napisali toliko lepih verzov, vrstic, spisov, če ne bi v sebi nosili čistosti namenov, želja in hotenj. Jezika, kot pravimo, se zmeraj učimo. Tako se učimo tudi čiste in dobronamerne govorice in učimo se tudi nečiste govorice ali opravljanja. Slednjega se veliko učimo tudi pri slovenskih medijih. Več kot polovica prispevkov je opravljivih ali obrekljivih. Opravljanje namreč pomeni govorjenje ali pisanje resničnih napak o nekom, obrekovanje pa pomeni laganje. Ko eno ali drugo poslušamo in beremo vsakodnevno, se tega nalezemo. Niti se ne zavedamo, kdaj so naše besede postale grobe in žaljive in tako so tudi človeška razmerja ranljiva.

Najlepše in najčistejše besede gotovo izgovarjamo v molitvi. Njihova blagozvočnost je tolažila naše prednike, glasna in lepa molitev, čistost njene besede bo plemenitila tudi nas. Jezik tistega ki veruje, mora izražati tudi svetlobo upanja. Včasih imamo občutek, da v teh težkih časih ne znamo izraziti tegob drug drugemu, ampak kar tekmujemo, kdo bo bolj zagrenjen, kdo bo bolj nesrečen, kdo bo bolj črnogled, kdo bo bolj opravljiv in obrekljiv. Kristjani imamo prav zato v teh težkih časih od Boga dano poslanstvo, da izgovarjamo besede upanja. Uporabljali bomo jezik svetlobe, kar pomeni, da bomo vplivali na dobro voljo, kazali na pozitivne strani dogodkov in, kar je najlepše, spominjali bomo svoje sogovornike, da nas je dobri Bog tako kot izvoljeno ljudstvo vodil skozi stoletja, nas branil in nam pomagal. Zakaj bi nas zapustil prav sedaj? Kristjan, ki bo našel svetlobo v svojem jeziku, jo bo prižgal tudi v očeh sogovornika. Človek, ki se bo čutil potrtega in bo ob robu, ali pa ne bo videl izhoda, si bo dejal: znova moram srečati kakšnega prenovljenega kristjana, ki mi bo prisluhnil in potem našel besede, ki me bodo potegnile iz tegob, ob njem bom čisto drugače zaživel.

Jezika ljubezni, radosti in upanja se učimo do konca svojih dni.



Slovenski škofje odgovarjajo na vaša vprašanja, ki so povezana z vero in življenjem po njej. Vprašanja lahko pošljete na el. naslov: redakcija@druzina.si ali po navadni pošti: Uredništvo Družine, Krekov trg 1, p. p. 95, 1001 Ljubljana