»Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo.« (Iz 25,6)

Samostalnik »gostija« (hebr. mišteh; gr. pótos, dohē., gámos) izvira iz glagola »piti« (hebr.: šātāh), saj hrana in pijača pomenita blagostanje, veselje in življenje (prim. Prd 5,17). Priprava gostije zaznamuje družinsko življenje, ko se izraža veselje do življenja ob rojstnem dnevu (1 Mz 40,20) ali poroki (1 Mz 29,22; Jn 2,1). Za širši družbeni krog pa so pomenljive gostije ob sklenitvi zaveze (2 Sam 3,20) ali sprave (1 Mz 26,30), saj naj bi takšen obed dosegel tudi zapostavljene v družbi (Lk 14,13) in ne nazadnje tudi obiskovalce in popotnike (1 Mz 19,3), ki so znamenja Božjega obiskovanja. Gostija naj bi z daritvijo in obedom povezovala odnos z Bogom s sočlovekom (2 Sam 3,20). Nobena gostija ne prinaša resničnega veselja do življenja, če ne uspe povezati teh dveh dimenzij človekovih odnosov. Brez te povezanosti se gostija sprevrže v pijančevanje, ki vodi v uničenje (prim. 1 Mz 9,18-27)....