»Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« (2 Mz 22,21)

Samostalnik »sirota« (hebr. yôtām; gr.: orfanós) največkrat nastopa v paru z »vdovo« in skupaj z »vdovo« in »tujcem« tvorijo triptih družbeno ogroženih skupin (5 Mz 10,18). Sirota je otrok, ki je spričo umanjkanja očeta (Job 24,9) ostal tudi brez prave družinske in prijateljske podpore (Job 6,27). Zato ga revščina in ponižanje postavljata na rob preživetja (Ps 10,14.18). Pravični je povabljen, da s siroto deli hrano in zanjo moli (5 Mz 26,12-15; Iz 1,17). Ko krivičnik siroto ubija (Ps 94,6) in ta v stiski kliče k Bogu (5 Mz 24,15), se navidezno blagostanje krivičnega prevesi v kazen in prekletstvo (2 Mz 22,23; 5 Mz 27,19). Bog ne dela razlik in je do vseh pravičen. Ravno zato zapostavljenim sirotam postaja oče (5 Mz 10,17-18; Ps 68,8). Znamenje Božje skrbi za človeka se razodeva v Jezusu, ki ne zapušča svojih učencev kot sirot (Jn 14,18), temveč nam z darom Duha nudi dar posinovljenja (Gal 4,1-6), da bi zaživeli kot družin...