Med prizori, ki so me v zadnjem času najbolj razžalostili, je bilo nazdravljanje med beloruskim diktatorjem Aljaksandrom Lukašenko in novim apostolskim nuncijem v Belorusiji Antejem Jozićem. Ne glede na vse, kar se govori o zvitosti vatikanske diplomacije, je bil čas za to izbran na moč slabo. Vsaj na površini je edina mogoča razlaga, da se je vrh Katoliške cerkve postavil na stran tirana proti njegovemu ljudstvu, med katerim je precej katoličanov.

Ta žalostni posnetek ne priča samo o tem, da ima bližina nosilcem moči za cerkveno hierarhijo veliko privlačno moč še v 21. stoletju. Sočasno nam govori, kako nebogljena je vsaj sedanja vatikanska garnitura, ko gre za razmere na nekdaj sovjetskem vzhodu Evrope. »Ta nebogljenost se razteguje na večino katoličanov na zahodu celine.«

Tegobe zahodnjakov, ko gre za versko življenje v nekdanji Sovjetski zvezi, je briljantno orisal že srbski Jud Danilo Kiš. V enem od poglavij svoje Grobnice za Borisa Davidoviča je ustvaril scen...