Pred leti smo imeli pogreb na veliki petek. Po pravilih Cerkve se ta dan maše ne obhaja, zato smo pogrebni obred opravili le na pokopališču. Ob tistem pogrebu so nekateri zagnali vik in krik, »ali bi res bil tako velik greh imeti mašo na ta dan«.
Naivno sem mislil, kako živo vero imajo ti ljudje, kako si želijo maše … Slutil pa sem, da v ozadju zahteve po maši ni pobožnost, ampak navezanost na tradicijo, da maša zaradi navade mora biti, da tako pač je že od nekdaj in da tako mora biti tudi tokrat, tako smo vajeni!

Podoben protest so zagnali svatje pred neko poroko. Diakon je svatom razlagal, da on ni duhovnik, da ne more maševati, lahko pa poroči, zato bo poroka brez maše. Ko je videl, kakšen vihar je nastal, je preprosto rekel, da maša bo. Lepo je opravil poročni obred. Svatje so navdušeni hvalili »poročno mašo«.

O tem razmišljam v teh dneh, ko sam...