Bilo je pred prvimi demokratičnimi volitvami spomladi 1990, ko se je opozicijski Demos trudil, da bi vsaj kolikor toliko enakopravno vstopil v volilno tekmo z nosilci partijskih monopolov. Ena izmed ovir v tej tekmi je bila tudi (ne)dostopnost do medijev, saj so bili ti zraščeni z vladajočo politiko. Član Demosovega vodstva dr. Hubert Požarnik se je glede te zagate pogovarjal z Jožetom Smoletom, nekdanjim novinarjem in urednikom, partijskim funkcionarjem in šefom SZDL. Ko mu je Požarnik napovedal, da se bo opozicija pred volitvami neposredno pogovarjala z vodstvi RTV in časopisov, je Smole odvrnil: »Tu se pa motite. Vsi časopisi so v naših rokah.« Seveda je imel prav.

Ta peripetija (v knjigi DEMOS – slovenska osamosvojitev in demokratizacija jo omenja zgodovinarka dr. Andreja Valič Zver) ni zgolj anekdotična ponazoritev nekdanjega stanja na celotnem medijskem, ne le časopisnem področju, marveč v marsičem ostaja veljavna za opis sedanjih razmerij. Nanjo se je veljalo spomnit...