»Pošiljam svojega angela« (Mal 3,1).

Angel (hebr.: malʼak; gr.: ángelos) pomeni »poslanca« in Božjega »sla«. V človeških okvirih ima »sel« negativen pomen »vohuna« (Joz 6,17) pa tudi pozitiven pomen »poslanca« (4 Mz 20,14). Podobno sliko najdemo na nebeškem dvoru, kjer »angeli« kot »Božji sinovi« predstavljajo »svetovalce« (Job 1,6), a tudi »povezovalce« Božjega s človeškim svetom (1 Mz 28,12). Bog po svojem »poslancu« človeka spremlja, se mu prikazuje v sanjah (1 Mz 31,11) in videnjih (2 Mz 3,2), da mu preda Božje sporočilo v odrešenje (1 Mz 16,7) ali v spreobrnjenje (1 Mz 19,15).

Če sta kot Božja »srednika« lahko razumljena kralj (2 Sam 14,17) in prerok (Iz 40,3), pa ravno angelska bitja ohranjajo razvidno razliko med Božjim in človeškim. Vendar pa Bog želi odrešenje. Še več: za odrešenje človeka zastavlja samega sebe. Božji poslanec Gabriel namreč postane »znanilec« prihoda samega Rešenika (Lk 1,26).

Vse posredništvo angelov ima namen človeka pripeljati...