Vsake toliko časa se mi kakšna mama pohvali, kako ji je fino v »novi etapi življenja«, to pomeni v obdobju, ko so otroci malo zrasli in ni več tiste intenzivne fizične skrbi za dojenčka in malčka. Ne morem si pomagati, v ustih se mi pojavi grenak priokus. Kajti jaz sem od takega obdobja še precej daleč. Vem, da nisem edina, ki sem se z možem ponovno odločila za novo življenje. To se mi zdi zelo pogumen korak, katerega razsežnosti se morda zaveš ravno v trenutkih, ko si v stiku z drugimi mamami, pari, družinami, ki govorijo o svojih doživetjih in načrtih, in se zaveš, da ti je marsikaj z njihovega seznama nedosegljivo ali vsaj močno oteženo.

Kaj mi pomaga, da bi premagala grenkobo?

Ponižnost. Ne vem, kaj so drugi starši izkusili. Ne vem, kaj so prestali, skozi kakšne preizkušnje so šli, kaj je vodilo njihove odločitve. Ne poznam njihovih križev, zato se ne primerjam in spoštujem njihovo resnico.

Hvaležnost. Tudi če čutim grenkobo...