Dolga leta sem se vozila v mesto mimo nekega starega, skoraj porušenega zidu. Dvakrat dnevno. Zjutraj in popoldne. V službo. Kdaj pa kdaj tudi večkrat na dan. V mesto.

Mestni avtobus se je vsakokrat, ko je bila rdeča luč na semaforju, ustavil ob tem zidu. In nekega dne, ko sem sedela na pravi strani, sem na zidu prebrala grafit: NASMEHNI SE, NEKDO TE IMA RAD.

In sem se nasmehnila. In prebrala še enkrat. In se spet nasmehnila. Razmišljala sem, kdo je to napisal in kdaj in zakaj. In toliko časa se že vozim tam mimo, pa tega grafita nisem nikoli opazila in prebrala.

Naslednje jutro in vsak dan znova sem se usedla na pravo stran avtobusa. Ustavili smo se. Prebrala sem, da me ima nekdo še vedno rad, in se nasmehnila. Tudi v srcu. In ugotovila sem, kako malo je pravzaprav treba. Samo nekaj besed, namenjenih nekomu.

Opazovala sem sopotnike na...