Svet je mnogoteren, pluralen, zlasti človeški svet, saj je svet oseb in vsaka oseba je mikrokozmos (mali svet) zase. Pluralnost je torej dejstvo na naravnem in tudi na družbenem področju. Pluralizem pa je načelo, da to mnogoterost spoštujemo, se pravi, da si prizadevamo, da spoštujemo drugačnosti in drugačnega. To načelo še posebno zaživi v dobah, ki poudarjajo enotnost, homogenost, enoumje, standardnost in torej razosebljanje. Ker so k temu težile posledice modernega racionalizma (pomislimo na totalitarne sisteme v prvi polovici 20. stoletja), ni presenetljivo, da je v zadnjih petdesetih letih pluralizem znova dobil zagon, da se spet bolj vrednoti in brani drugačnost in toleranco. Zdaj je to še pospešeno z globalizacijo, migracijami, nomadskim načinom življenja in razširjenostjo različnih kultur, pogledov in nazorov ob naraščanju vpliva množičnih medijev.

Znova se je zaostrila – morda kot nikoli poprej – debata o multikulturnosti oz. o kulturnem pluralizmu, o sožitju skupi...