Ni se lahko pogovarjati z ljudmi v stiski

Gospod, ki že nekaj let spremlja ženo, obolelo za zelo težko boleznijo, se ne more in ne more sprijazniti s tem, da je žena zbolela. Saj sta vendar tako zdravo živela. Zato je po njegovem čisto nerazumljivo, da lahko nekdo zboli. Včasih je zaradi tega zelo potrt in se potem po telefonu rad pogovarja z nekdanjo sošolko. Ta je navajena poslušati ljudi v stiskah, tudi njega, se ji pa včasih zdi, da v svojem razmišljanju ni pripravljen narediti koraka, da bi se vsaj malo laže soočal s svojim položajem. Razmišlja pa tudi o stavku, ki ji ga sošolec vedno znova ponavlja: »Reci mi kaj spodbudnega.«

Premišljuje, kaj bi mu lahko rekla, da bi ustregla njegovi želji. Tolikokrat se je že z njim pogovarjala o bolezni, o tem, kaj je pomembno za bolnika in za spremljevalca. Tudi ne more vedeti, kaj bi bilo zanj res spodbudno. Kolikor ga pozna, bi bilo zanj spodbudno samo to, če bi mu zagotovila, da bo žena jutri ali čez en teden ali mesec...