Magnolije se prižigajo, čisto počasi: semtertja poblisne iz grmov reženj belo-vijolične zenice. Nizko nad ulico pa lebdijo živopisni oblaki: neslišne, mehke cvetne eksplozije so obmirovale na vejah, razraščene v nešteto vsakič znova presenetljivih drobnih vzorcev. Meden vonj je v mrzlem večernem zraku. Človek, ki ga nekoliko poznam, se rad sprehaja po zgodnjepomladanskih ulicah in okuša vse to. Včasih, posebej ob oblačnih večerih, se mu sicer dozdeva, da je v rastočem hladu izgubil sled, po k...