Manca Košir o soočenju s težko boleznijo, spremljanju umirajočih in duhovnosti

Manca Košir, profesorica, pisateljica, novinarka, doktorica znanosti in prostovoljka društva Hospic, je znana po tem, da se pogumno zazre v obraz mnogim tabujem. Tudi smrti. Po lastnem bližnjem srečanju s smrtjo (predlani so ji operirali rakav tumor na čeljusti) pravi, da je na telesni ravni spremenjena, na duhovni pa še bolj prebujena. »Bog me poriva skozi šivankino uho. Po svoji volji se ne bi premaknila v tisto smer, srečno zapredena v ugodje,« je zapisala v dvojezični knjigi poezije Srčnice/Herzblätter, ki je lani izšla pri celovški Mohorjevi. Z neusahljivo energijo je še vedno vpeta v številne aktivnosti v javnem in osebnem življenju. Objavljamo pogovor, ki smo ga z njo naredili za revijo Božje okolje.


V srčnici Njiva ste zapisali, da je za človekovo preživetje bistveno, da ima njivo. Katero njivo vi v tem življenjskem obdobju najraje obdelujete?...