Danes, po tridesetih letih, ko smo se Slovenci /v času demokratizacije in osamosvajanja/ znali povezati in združiti, se sprašujem: kje je vsaj del tiste enotnosti? Ne, nisem idealist, zavedam se samoumevnosti in nujnosti političnega boja, težje pa razumem nezmožnost slovenskih političnih elit glede poenotenja pri ključnih in vitalnih vprašanjih ter izzivih. Dejansko se nismo več sposobni dogovoriti, kaj je za nas kot narod tako pomembno, da bi strnili vrste in se poenotili. In v takšni ključni situaciji, ki jo zaznamuje epidemija, smo že več kot leto dni. Žal tudi najhujša kriza v letih naše samostojnosti ni dovolj, da bi skupaj vse sile uprli v njeno obvladovanje in premagovanje. Priča smo čisti polarizaciji, ko vprašanje ukrepov proti zajezitvi epidemije zapade v začarani krog vsakdanje politične polarizacije in banalizacije.