V tem velikonočnem času se je življenje izteklo dvema starima možema, Hansu Küngu in princu Filipu. Človeka seveda odhod koga v najboljših letih veliko bolj pretrese. Ampak vsaj sam se šele takrat, ko odide kdo, ki je bil desetletja samoumeven medijski obraz, zavem, da je to zemeljsko življenje res minljivo in v vsakem primeru kratko. Čeprav je trajalo skoraj stoletje.

Za švicarskega teologa Hansa Künga sem pri tem kot za velikega cerkvenega upornika slišal že zgodaj. Zato moj prvi trk z njegovo mislijo ni bil veliko presenečenje. V prvem letniku študija, ko sem bil morda najbolj prepričan v resničnost in nespremenljivost svojih predstav o Bogu, svetu in Cerkvi, sem moral prebrati njegovo razširjeno razlago veroizpovedi z naslovom Credo. Glede na to, da sem v svoji tedanji samozaverovanosti težko pogoltnil že marsikatero misel iz Uvoda v krščanstvo Josepha Ratzingerja, je bilo prebijanje skozi strani Küngove knjige prava muka. Jezilo me je Švicarjevo vztrajno zaganjanje v p...