Bil je eden tistih dni, ko sem ob pozni večerni uri lahko samo še polglasno zavzdihnila: »Jaz sem takoooo utrujena …« A tako pač je, treba je postoriti vse s seznama opravil za ta dan. Kot vsak dan. Priznam, včasih sem stroga do sebe. Trmasto vztrajam, čeprav sem morda že na robu moči. Kljub vsemu pa se trudim redno izpolnjevati svojo »spalno normo«. Ker vem, da si moram vsakič znova nabrati moči za nov dan. Toda želena količina spanca se je v zadnjem letu nekoliko znižala … Kakorkoli. Tega večera sem bila izžeta. Nastavila sem svojo čudovito rumeno analogno budilko, se na hitro zahvalila Bogu za preživet dan in že me je odneslo. Izčrpanost pač …

Zjutraj so me prebudili šumi iz sosednjih sob. Ali pa pikice svetlobe, ki so se uspele prebiti skozi rolete. Takoj sem vedela, da tu nekaj smrdi. Je zunaj mogoče svetlo? So ostali res že pokonci? Pa sploh še ni zvonila...