Ko se konec tedna peljem čez Gorenjsko, ob avtocesti zagledam veleplakat z napisom Klagenfurt. Ne morem si kaj, da se ne bi razburila! Toliko misli in besed je bilo že izrečenih in zapisanih o slovenski jezikovni krajini, o slovenščini v javnosti, imamo Zakon o javni rabi slovenščine, a očitno se nikakor ne moremo znebiti prepričanja o večvrednosti in privzdignjenosti neslovenskih krajevnih imen. Da bi šlo za golo nevednost in napako, se mi zdi že preveč naivno. Svojevrstno izkazovanje svetovljanstva, vsesplošne razgledanosti in večja informativnost, me (tudi ironično) prepričujejo nekateri. Hvala, ne kupim!

Ali smo res popolnoma pozabili, koliko truda, odrekanj in prizadevanj je bilo potrebnih, da smo dobili svoj knjižni jezik in pravico do izražanja v njem v javnosti? Pri čemer so pomemben del slovenskega knjižnega jezika – ter nesnovne kulturne dediščine – tudi krajevna zemljepisna imena! In, ne, nisem pozabila, da je Celovec danes mesto v Republiki Avstriji. Bi p...