»Slišal sem tvoj glas v vrtu in sem se zbral« (1 Mz 3,10).

Samostalnik »glas« (hebr. qôl; gr. fōnḗ) pojmovno povzema zvok ali ton, oglašanje živali ter človeško komunikacijo v jezikih in sporočanje z govorom. Božji glas vabi človeka k harmoničnemu sobivanju z Bogom (1 Mz 3,8-10) in uživanju blagoslova (2 Mz 19,5), saj Gospod s stvarjenjsko močjo prestoluje nad vodami (Ps 29,3). Človekova zavrnitev Božjega glasu, neposlušnost in greh ljudi razdeljujejo (1 Mz 11,1) vse do mere glasu krvi nedolžnega (1 Mz 4,10). Posledično človek Gospodov glas doživlja kot strašljiv grom (2 Mz 19,19), glas trombe (2 Mz 19,16) in serafov (Iz 6,4), zato potrebuje preroškega posrednika (2 Mz 3,18).

Če človek prihaja k Bogu s krikom stiske (Ps 5,3), jokom spokornosti (Sod 2,4), glasom molitve (1 Kr 9,3) in veselim petjem (Ps 96,7), pa Bog vzpostavlja svojo navzočnost med ljudmi, ko razodeva svojega Sina (Mr 1,11). Kakor Jezusa kličejo demonske sile (Lk...