Kot otrok sem oboževal procesije.

Rad sem se oblekel v narodno nošo, kadar smo se septembra na mali šmaren odpeljali v Adergas, in tako »pražnje ogvantan« vesel paradiral od farne cerkve do Trate, pa spet nazaj. Rad in brez pritoževanja sem na velikonočno jutro vstal zgodaj, še v temi, kot Magdalena v Janezovem evangeliju (glej Jn 20, 1) – se podrenjal med ministrante in se, če je bilo treba, tudi stepel, da sem nosil svečo ali pa si kdaj pa kdaj priboril celo zvonec, nato pa ponosno in važno hodil po sredi ceste, po kateri sem moral druge dneve v letu hoditi ob robu.

Rad in z največjim veseljem sem popoldne na télovo šel na tedaj še nepokošene travnike in nabiral rožne cvetove, do golega osmukal še potonike, ki so rasle v kotu domačega vrta, in se zvečer po maši skupaj z drugimi otroki s polnim jerbaščkom cvetja postavil v procesiji pred »nébes«, pod katerim je župnik nosil monštranco z Najsvetejšim, in trosil cvetje Jezusu na pot. Najbolj debelo smo jih nasuli pr...