Kot otrok sem oboževal procesije.

Rad sem se oblekel v narodno nošo, kadar smo se septembra na mali šmaren odpeljali v Adergas, in tako »pražnje ogvantan« vesel paradiral od farne cerkve do Trate, pa spet nazaj. Rad in brez pritoževanja sem na velikonočno jutro vstal zgodaj, še v temi, kot Magdalena v Janezovem evangeliju (glej Jn 20, 1) – se podrenjal med ministrante in se, če je bilo treba, tudi stepel, da sem nosil svečo ali pa si kdaj pa kdaj priboril celo zvonec, nato pa ponosno...