Bilo je pozno popoldne, skoraj že v mraku. Vračala sem se iz službe. Na zadnjo postajo enke. Na obračališče na Gerbičevi. Avtobus je stal na postaji in bil je prazen. Samo šofer je sedel na svojem sedežu in čakal na potnike. Na odhod.

Vstopila sem na avtobus in pozdravila. Šofer me je čudno pogledal, bil nekaj trenutkov tiho in nato odzdravil. Potem me je spet čudno pogledal in spraševala sem se, kaj je narobe …

Usedla sem se v drugo vrsto. Naenkrat se je šofer obrnil nazaj in mi rekel: »Gospa, veste, da ste vi danes prva, ki ste me pozdravila. Delam polno izmeno, že od šestih zjutraj. Ja, dvanajst ur bo pravkar. Z enim kolegom sva nekaj zamenjala. Kakih tisoč ljudi sem danes prepeljal ali pa še več. In vi ste prva, ki ste me danes pozdravila.«

Bila sem tiho. Čez nekaj trenutkov se je spet obrnil k meni in nadaljeval: »Sem vas malo čudno pogleda...