Lunji so posebneži med ujedami. Njihovo vitko telo, dolg rep in ozke peruti, ki v lahnem, zibajočem letu nakazujejo črko v, so tako značilni, da jih z drugimi ujedami skorajda ne moremo zamenjati. V počasnem letu se na videz obotavljivo spreletavajo nizko nad pokrajino, s pogledom, uperjenim v tla pod seboj. Ker letijo neslišno, na ta način presenetijo plen, ki se skriva med travo ali nizkim grmičevjem, in bliskovito planejo nanj. Lunjev poznamo več vrst. O redki najdbi na naših tleh, stepskem lunju, ki sem ga na Ljubljanskem barju opazoval spomladi leta 2013, sem takrat v tej rubriki že pisal, danes pa bomo spoznali lunja, ki ga pri nas z razliko od močvirskega in rjavega lahko opazujemo tudi pozimi.

Pepelasti lunj (Circus cyaneus) je pozornejšim obiskovalcem Ljubljanskega barja dobro poznan. Samec je značilno modrikasto sivo obarvan, z vpadljivo belo trtico, me...