Dva nasveta, ki mi pomagata, ko imam občutek, da ne molim dovolj

Ko sem v svojih študentskih letih obiskovala šolo Abram, sem prepoznala vrednost molitve. Kot dekletu, ki je odraščalo v krščanski družini, mi je bilo seveda že prej jasno, da je dobro moliti, sedaj pa sem zmogla sprejeti povsem razumsko odločitev, da si želim in moram moliti – želim si namreč biti izpolnjena in vedela sem, da lahko to stori samo Bog.

Kljub odločitvi sem se z redno molitvijo pogosto borila. Prišli so tedni, ko sem po molitvi naravnost hrepenela, in tedni, ko moliti sploh nisem mogla začeti. A kljub vsemu je imela v mojem urniku molitev svoj odmerjeni čas, ko sem bila sama z Bogom – v tišini.

Potem pa so prišli otroci. In tišine ni bilo več. Naenkrat se za čas v molitvi nisem morala boriti samo sama s sabo, pač pa tudi z njimi. Želela sem si svoj red. Želela sem svoj molitveni ritual. Želela sem ti tiste pol ure tišine in poglobitve, da sem lahko prisluhnila Bogu, ne da bi bi...