Adi Smolar, kantavtor, pevec, inštrumentalist, skladatelj, blag in hvaležen človek  

Z Adijem Smolarjem se lahko pogovarjaš o čemerkoli in ob tem povsem pozabiš na čas. Midva sva se pogovarjala o glasbi. Skoznjo se zrcali Adijev univerzum, njegove misli, občutki, barve. Vse. Spremlja ga od otroštva, ko je že pri šestih igral harmoniko, nato klarinet, sodeloval pri godbi na pihala, pri pevskih zborih, pel drugi sopran in tenor. Svojo najbližjo – kitaro - je vzljubil kasneje, ko je šel študirat slavistiko in primerjalno književnost v Ljubljano in je kitaro imel njegov cimer. Je večni samouk, prve začetke v glasbeni karieri beleži že od leta 1978. Posluh za glasbo se je pri Adiju ves čas prepletal še z drugimi strastmi – zelo blizu mu je bila likovna umetnost, požiral pa je tudi knjige. Pri sedmih je prebral že velik opus Mayevega Winnetouja, že zelo zgodaj se je naročil na Zvitorepca, Miki Muster mu je zlezel pod kožo. Ponosno pove, da ga je doletela čast, da je za eno Muster...