Čas epidemije je spremenil naše razvade in navade, našo vsakdanjost in tudi naše odnose. Kot siva megla zimskega jutra je v naše življenje stopilo nezaupanje. Če odprete medije, vas nehote stisne pri srcu, saj toliko črnogledosti, nezaupanja drugih do drugih kot v naši mali domovini ni skoraj nikjer na svetu! Je torej res, da smo podlegli ne samo pandemiji s koronavirusom, ampak še hujši okužbi – dvomu, sumničenju, strahu drug pred drugim? Kot da nihče več nikomur ne veruje … Ko poslušam mlade novinarke – večinoma so to mlade gospodične –, kako dvomijo v vsako besedo, ki jo kdo pove, pa naj je strokovnjak, politik, zdravnik ali duhovnik, se sprašujem, ali so mladi ljudje res izgubili tisto najvažnejšo življenjsko držo, da nekomu in v nekaj zaupajo? Kako hitro se širijo laži, obrekovanja, sovraštvo, saj je kljukasti križ videti na protestih, na hišah demokracije, na cerkveni ustanovi, a bojim se, da bo kmalu tudi v srcih ljudi …

Pomanjkanje zaupanja v ljudi okoli sebe, v svo...