Zadnje tedne so mediji polni šokantnih objav agresivnosti otrok. Vendar je v tem mogoče opaziti tudi določeno mero hipokrizije. Že dolgo vemo, da je agresivno vedenje v porastu, ne samo do svojih vrstnikov, ampak tudi do staršev in pedagoških delavcev. Večina primerov se ne prijavi, šole in pedagoški delavci se zaradi nezaščitenosti ne želijo izpostavljati, starši ne prijavljajo svojih nasilnih otrok, ker jih je pred družbo sram. Medvrstniškega nasilja je ogromno in se dogaja vsak dan – tega se zavedamo vsi: stroka, pedagoški delavci, starši in politika. Hipokrizija je prav v tem – v čudenju in zgražanju, kako je kaj takšnega sploh mogoče?! Obenem pa že leta nemo opazujemo naraščajočo problematiko, vendar ne naredimo praktično nič, da bi kaj spremenili. Posamezne primere demoniziramo, ampak resnica je povsem drugačna, to so otroci, ki jih srečujemo vsakodnevno, na pločniku, v trgovinah … Vendar so to otroci, ki so produkt permisivne vzgoje doma, produkt vrednostnega sistema družbe,...