Miran Bordon že dobrih trideset let deluje kot zborovodja v koprski stolnici. Mnogi se ga boste spomnili kot dirigenta združenih primorskih mladinskih pevskih zborov ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Postojni leta 1996 in kot zborovodjo, ki že več kot tri desetletja vodi pevsko sodelovanje ob praznikih koprske škofije. Je poročen, oče dveh otrok, tipičen polstoletni Istran – oljkar, vinogradnik, navtik, ljubitelj morja in ribolova. Od pripravništva dalje je zaposlen na Upravi Republike Slovenije za pomorstvo, kjer pokriva področja instrumentalnega spremljanja pomorskega prometa, pomorske komunikacije, procesov v pristaniškem prometu v koprskem tovornem pristanišču in vodi področje EU-projektov ter razvoja.

Od blagoslovitve orgel je že več kot eno leto, v tem času pa se je v koprski stolnici zvrstila cela vrsta koncertov, orgelskih in drugih. Kako ocenjujete dosedanje dogajanje? Ste uspeli izpeljati vse zastavljene načrte? Naj bi podobno dogajanje postalo svojevrstna stalnica tudi v prihodnje, ali imate v načrtih še kaj drugega?

Z dosedanjim dogajanjem smo zadovoljni, ponudb za gostovanja je več, kot jih lahko omogočimo. Tke se mreža poznanstev in dejavnosti se povezujejo z glasbenim oblikovanjem liturgije. Ostajamo pri omogočanju rabe za dijake in študente orgel, organizaciji orgelskega poletja, jesenskega orgelskega festivala, sodelovanju z Akademskim pevskim zborom Univerze na Primorskem in Obalnim komornim orkestrom. Za božično-novoletni koncert načrtujemo, da postane tradicionalen. Omogočamo tudi gostovanje zborov pri nedeljskih župnijskih mašah na način, da pri maši pojeta skupaj tako domači kot gostujoči cerkveni zbor. Za naše okolje je to kvantni preskok. Načrti pa temeljijo na treh stebrih, ki jih je potrebno dvigniti in učvrstiti tako, da bomo lahko v naslednjih letih še nadgradili opravljeno delo. Najprej je potrebno doseči vzpostavitev pouka orgel na glasbeni šoli in umetniški gimnaziji. Sledi vzpostavitev trdne piramide pevskih sestavov v koprski stolnici. Nujna je tudi ustanovitev subjekta, ki bo skrbel za organizacijo številnih dejavnosti, saj le-te preraščajo naloge in možnosti župnije.

Kako pa je z obiskanostjo koncertov? Marsikje obstaja določena zadržanost do organiziranja orgelskih koncertov, češ da naj ne bi zanimali ljudi. Kakšna pa je vaša izkušnja? Na koncertih inavguracijskega festivala smo lahko videli, da je bila stolnica polna. Je danes kaj drugače?

Naša izkušnja je močno pozitivna. Vemo, da sta bila začetna radovednost in nivo inavguracijskih koncertov močan magnet in da tako izjemnega obiska ne smemo pričakovati vsakokrat, vendar tudi vemo, da je zaledje zaradi same lege Kopra široko, da moramo občinstvo šele pridobiti in vzgojiti ter da je udeležba v sorazmerju s trudom, ki ga vložimo v organizacijo. Koper je izjemno zanimiv zaradi turističnega potenciala mesta in obale. Cerkev pa ni koncertna dvorana in gotovo ni naš cilj količina dogodkov.

V času del v koprski stolnici smo tu in tam slišali kak glas, ki se je črnogledo spraševal o smiselnosti tolikšne investicije v orgle, češ, cerkve se praznijo, komu bo to služilo čez dvajset ali trideset let. Pred podobno dilemo so verjetno povsod tam, kjer razmišljajo o obnovi orgel ali celo o novem inštrumentu. Kako bi odgovorili »dvomljivcem« oz. kaj je vas in ostale člane projektne skupine motiviralo, da ste vztrajali in stvar pripeljali do konca?

Projekcije, demografija, mnenja oseb, ki se same ne angažirajo, ter aktualna dogajanja v Cerkvi nas ne odvežejo od tega, da sami kaj storimo. Način, na katerega smo izvedli projekt, je omogočil, da smo ga predvsem stroškovno optimirali tako, da smo sredstva za izvedbo pridobili v veliki meri brez zanašanja na sredstva župnije, kar sicer ne bi bilo mogoče. Na enem izmed prvih sestankov sem župniku zastavil vprašanja glede finančnih sredstev, ki jih ima župnija na razpolago, o pogodbah, ki ji prinašajo prihodke, o nepremičninah, ki jih je mogoče prodati, o mesečnih obveznostih, načrtu investicijskega vzdrževanja objektov. Odgovori niso vsebovali ničesar od tega, kar bi želel slišati. In s te šibke pozicije smo šli premočrtno naprej. Sicer nisem nikoli mislil tega zapisati, vendar mi je oče kot otroku v zavest vcepil dva nauka, in sicer verze primorskega duhovnika Simona Gregorčiča: Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan, in pa rek Eno šibo lahko zlomiš z lahkoto, snopa ne moreš prelomiti. Seveda sem sam dovolj trmast, predvsem pa sem se lahko v celoti zanesel na nekaj oseb, ki so mi bile v trdno oporo, ko je prišlo do težkih trenutkov, ko bi se bilo iz načelnih razlogov pravilno celo umakniti. Vsi sodelujoči pa smo bili ves čas enotni v enem: sedaj ali nikoli!

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (6/2022).