Lahko si predstavljam, da je bilo táko vzdušje med številnimi prebivalci in obiskovalci Jeruzalema tisto soboto, po tistem velikem, največjem petku v zgodovini človeštva. V ljudeh je umrla vera, zbledelo je upanje, ki ga je tri leta prinašal Jezus iz Nazareta. Celo med apostoli se je čutil nemir, ki je počasi začel brisati vse sledi, ki jih je v njihovi prisotnosti puščal Učenik.

Takšno je velikokrat vzdušje tudi v moji duši. Včasih zaradi teže greha, včasih pa kar tako, zaradi vsakdanjih, manjših in večjih težav ali zgolj zaradi skrbi. In si ne znam pomagati, kljub temu da sem že neštetokrat prebral, kar je o zaupanju in zaskrbljenosti povedal Jezus, evangelist Matej pa zapisal v šestem poglavju.

A doživeto velikonočno tridnevje mi vsako leto znova spregovori o smislu življenja, o treh Božjih krepostih: veri v vstajenje, upanju v večno življenje in ljubezni do Boga in vseh ljudi. Treba bi bilo te misli in občutke samo zadržati v sebi in potem bi velika noč ne bi...