Le še malo in v noč velikonočne vigilije bo slovesno zadonela aleluja. Po tem, ko so naša usta štirideset dni (plus šest nedelj, ki jih ne štejemo v postni čas) zadrževala izrekanje tega vzklika, bo v tistem trenutku vigilije prepevalo telo in duša. Pravzaprav je 'post ušes' – kot razlagamo navodilo, da naj v postnem času instrumenti sami v bogoslužju ne igrajo, ampak le v podporo petju, in da od slave pri večerni maši velikega četrtka vse do slave na velikonočno vigilijo ne igrajo orgle in se ne oglašajo zvonovi – tudi v tem, da se odrekamo najbolj radostnemu vzkliku naše liturgije. V zahodni Cerkvi se namreč ta vzklik razumeva kot odraz veselja, ki se uporablja v dneh radosti, ne pa v dneh žalosti, posta in pokore. Čeprav nedelj v postu ne prištevamo k štiridesetim dnevom posta, vendarle tudi ob nedeljah ne pojemo aleluje, za razliko od naših pravoslavnih bratov, ki ob nedeljah in nasploh v postnem času aleluje iz liturgije ne umikajo, ampak jo pojejo celo bolj p...