Moja prva izkušnja s smrtjo sega v čas tik pred poroko, ko je umiral možev oče. Takrat še zaročenca sva se vrnila s kratkega dopusta ob prvem maju, ko je ob pesmi zvonov, ki so vabili k šmarnicam, zaspal za večnost. Nikoli prej (in tudi nikoli potem) nisem bila zraven, ko je nekdo umrl. V nekaj urah po smrti se je hiša napolnila s sosedi, sorodniki, prijatelji. Prišli so se poslovit. Zmolili so ob pokojnem, izrekli sožalje, ponudili pomoč. In v naslednjih dneh, vse do dneva pogreba, je bila hiša vsak dan polna. Zame je bilo vse to nekaj popolnoma novega, pa vendar tudi lepega in milostnega. Vzeli smo si dopust in bili te dneve skupaj – skupaj smo molili, načrtovali pogreb, obujali spomine …

Pogreb ni bil zavit v žalost. Med mašo je zadonela Händlova Aleluja. Slutili smo, da nas ata že gleda dol iz nebes. In zato nismo mogli biti žalostni. Če bi naju z možem kdo vprašal, kakšen pogreb je imel ata, bi odgovorila: veličasten! Pa ne zaradi množice ljudi, ki so ga poznali, zara...