Cerkev izpoveduje vero v Jezusa Kristusa, Sina Božjega, in v pravega človeka, ki je spočet od Svetega Duha, tretje Božje osebe, in rojen iz Device Marije. Jezus je pravi sin Boga Očeta, zato Bog od Boga, in je hkrati človek, ki je po materi prejel telo, enako telesu vsakega človeka. Jezus je torej Sin Božji in je hkrati Sin človekov. Devica Marija je s spočetjem Sina Božjega v svojem telesu postala v resnici Božja mati.

Ime »Sin človekov« se že v Stari zavezi pojavi velikokrat; predvsem pri nekaterih prerokih. Gre za poudarek na njihovi človeški naravi, ki ima korenine v judovskih rodovih, in se duhovno in moralno izraža v različnih osebnih vrlinah in tudi v grešni krhkosti, vendar pa z Božjim klicem določeni izbrani pridobi preroški značaj in po­slanstvo. Starozavezni preroki so na sebi močno občutili dvoje: svojo človeško krhkost in grešnost, hkrati pa silno Božjo moč. Bili so preganjani, zavrženi od vladarjev in sonarodnjakov; hkrati pa močni in verodostojni v besedi preroških napovedi in vabilu k spreobrnjenju in pokori. Bili so sinovi »človekovi«, hkrati pa Božji izbranci in celo ljubljenci.

Kristus je dovršitev vseh prerokov. Vendar ima tudi on svoj človeški rodovnik po liniji krušnega skrbnika Jožefa, ki je bil mož Device Marije, in izhaja iz Davidovega rodu. V tem rodovniku so osebe z veliko krvi na rokah in tudi drugih omadeževanosti. Rodovnik po Jožefu ni najbolj časten. Vendar je Kristus vstopil v ta rodovnik, da nam je pokazal, da je on kot Bog zares tudi Sin človekov. Rodil se je, kot se rojevamo sinovi »človekovi«; bil je preganjan in zasramovan, kot so mnogi sinovi »človekovi«; trpel in umrl je kot sinovi »človekovi«.

Zaradi božje in človeške narave Kristus ni pol bog in pol človek, temveč je ena oseba v dveh naravah, ki med seboj nista pomešani ali zmedeni, temveč sta neločljivo povezani in soobstajata v eni osebi. Kristus je imel pravo človeško dušo z resnično človeškim spoznanjem, ki je napredovalo z njegovim zorenjem iz otroka v odraslega moškega. Imel je tudi notranje spoznanje, ki ni pridobljeno z razumom, temveč je bilo v njegov um vlito neposredno od Očeta – to je razvidno iz Kristusove globoke prodornosti, s katero je lahko segal v misli človeških src –, in pa blaženo spoznanje, s katerim je razodeval svoje človeško vedenje o večnih odrešenjskih načrtih, ki jih je Oče imel z njim.

Kristus je kot Sin človekov povsem, radikalno svet. Nobena ustvarjenost te svetosti ne more doseči, niti svetost njegove matere Marije. Zato je Kristusova svetost vir svetosti tudi njegove lastne matere, kakor tudi svetosti vseh drugih ljudi. V tem smislu tudi človeškemu srcu Sina človekovega, ki je pravi Bog, namenjamo božansko češčenje, saj je srce ene osebe v dveh naravah – z razliko od njegove matere Marije, ki je samo človek in ni Bog. Srce Device Marije častimo kot nadvse sveto in ga tudi ne more doseči v svetosti noben človek, vendar pa mu ne namenjamo božanske časti. Tudi srce sv. Jožefa, moža Device Marije, ni enako svetosti njenega srca, ki je povsem brezmadežno, temveč je sveto glede na Božjo milost in Jožefove osebne za­sluge, ki jih je imel kot varuh Sina človekovega in kot mož Device Marije.