Tudi z denarno odškodnino. Seveda ta ne more popraviti krivic in trpljenja prizadetih, toda dobronamerni so ponujeno roko sprejeli, kar pa ne pomeni pozabe. Gotovo je to madež na slovenski osamosvojitvi. Kljub temu pa ni mogoče sprejeti trditve, da je to največja sramota v naši zgodovini.

V spomin na to tragedijo bodo sredi Ljubljane postavili spomenik v obliki naslovne črke. Bolj so oddaljeni tisti dnevi, bolj se mi dozdeva, da so bili v to vpleteni tudi nasprotniki največjega dosežka v naši zgodovini. Spominjam se sovojaka iz vojne za Slovenijo. Bil je hrvaški Rom. Med vojno je na barikado na cesti proti Vrhniki dobil obvestilo, da je izgubil službo v Iskri. Potem so ga še izbrisali. Kot sinu po drugi svetovni vojni začasno izbrisanega mi je trpljenje teh ljudi blizu. Ne pa ravnanje prebrisanih, ki so se norčevali iz slovenske državnosti in aktivno ali pasivno delovali proti njej. Koliko ljudi je doživelo hujšo usodo po drugi svetovni vojni, pa se jim ni nihče ne opravič...