Pozno poletno sonce se je upiralo v steno, gosto poraščeno z bršljanom. Bohotil se je s številnimi kroglastimi socvetji, ki so omamno dehtela in velikodušno razmetavala z živo rumenim cvetnim prahom in medičino. Poletje se je očitno hotelo še zadnjič izkazati s svojo radodarnostjo, in ko so številne rastline že zdavnaj odcvetele, so nekatere še vedno postregle z gostijo, do katere žuželke ne morejo ostati ravnodušne. Žuželčji vrvež sem od blizu opazoval s fotoaparatom v roki in meril po drobnih obiskovalcih, ki so z mrmrajočo melodijo pozdravljali pogrnjeno mizo. Čebele, metulji, muhe trepetavke, galske ose, zlate minice in prava poslastica zame, bršljanova opnarka, posebnica med samotarskimi čebelami. S fotoaparatom sem poskušal slediti bliskovitemu letu brenčečih obiskovalcev in ničkolikokrat sprožil v prazno.

Toda nekdo je bil bolj uspešen. Kljub negibnosti je ob dani prožnosti bliskovito kot s strelom iz puške zgrabil svoj plen, zakaj negibnost je bila spretno zaigrana...