Peter je komaj nekaj trenutkov preživel z Jezusom, a dovolj, da je ob njegovi svetosti spoznal vso svojo omejenost, nevero in grešnost. Ko se je videl v tej pravi luči, si ni bil prav nič všeč. Hitro je ocenil, da tak, kot je, ne sodi v Jezusovo zgodbo: »Pojdi od mene, preveč sem grešen. Z menoj si ne moreš kaj prida obetati.«

Je z nami kaj drugače? Če nas kdo zaprosi, da bi drugim podelili svoje pričevanje, smo največkrat v zadregi. »Saj nismo nič posebnega, imamo enake težave kot ostali. Toliko je drugih, ki znajo več in bolje povedati od nas. Ne, z nami si res ne morete nič pomagati.« Bog pa je v bistvu vesel tega našega spoznanja in priznanja, da smo grešniki in da najprej sami potrebujemo odrešenje. Dovolj je, da se kot Peter naslonimo na Njegovo besedo, in naše življenje bo postalo pričevanje.