Po sto letih prve svetove vojne zgodovinarji še vedno odkrivajo nova dejstva in nove vidike, ki v marsičem znano ali zmagovito interpretacijo postavljajo pod vprašaj. Sleherno povojno obdobje je nabito s čustvi, ranami in predsodki. Ustvarjajo pa se namerne ali nenamerne mitološke zgodbe, s katerimi vsaka stran opravičuje svoja dejanja. Vzpostavljanje distance do travmatičnih obdobij zgodovine je dolg, mukotrpen in tudi boleč, a hkrati osvobajajoč proces. Kdor vztraja na predpostavki, da se zgodovina ne bo pisala na novo, ne pozna ne človekove narave, ne zgodovine kot stroke. Zgodovina se vedno znova piše na novo, če tako narekujejo dejstva. Drugače tudi ne more biti, če želimo ostati znanosti kot odprtemu in novim hipotezam preverljivemu procesu zvesti.

Drugo stališče, ki prav tako vnaša nesporazum v interpretacijo zgodovine, je pogosto uporabljena fraza, da zgodovino pišejo zmagovalci. Morda res, za nekaj časa in za obdobje, ko je njihova zmaga povezana z oblastjo, ki so...