Znašel sem se v druščini, ki je malce po gostilniško razpravljala o tej temi in na razpravno »mizo« je bila vehementno vržena trditev: seveda je treba obdavčitvi tudi cerkve, saj Cerkev tako ali tako ne plačuje davkov, pa naj jih odslej bolj »na debelo«.

Pograbil sem igro. V roke sem vzel telefon in začel glasno pripominjati, da moram takoj poklicati svojega direktorja, da preverim, ali je že v zaporu ali morda šele na poti tja. Deležen sem bil vprašujočega pogleda: tvoj direktor gre v zapor?! Pa sem odvrnil nekako tako: Delam pri Družini, torej v gospodarski družbi, ki je v stoodstotni cerkveni lasti (je namreč v lasti slovenskih škofij). Če trdite, da Cerkev ne plačuje davkov, torej trdite, da tudi Družina kot popolnoma cerkvena ustanova ne plačuje davkov. Ker pa je to v očitnem nasprotju z zakonodajo, ki obdavčuje vse, torej tudi cerkvene pridobitne gospodarske dejavnosti, smo pri Družini veliki davčni utajevalci in ni vrag, da nas finančna inšpekcija ni že našla, za kazen pa dosegla obsodbo odgovorne osebe, torej mojega direktorja.

Katoliška cerkev v naši državi pač ni v »davčnih nebesih«.

V odgovor na to provokacijo sem dobil nekaj kislih nasmehov in mrmranje, češ, pa saj nismo mislili čisto tako.

Ne, direktor Družine seveda ni bil in ne bo v zaporu, ker Družina vestno plačuje vse davke in prispevke; in, da, oživljenja razprava o obdavčiti katoličanov in njihove Cerkve je seveda le še ena provokacija več, za katero pa poleg globoko vcepljenih predsodkov tiči predvsem komaj verjetno nepoznavanje in neobveščenost. In prav zato je smiselno današnje za lase privlečene provokacije o tem, kako bi bilo treba katoličane (dodatno, posebej, na novo …?) obdavčiti, če želijo, da bodo pripuščeni v javni prostor, jemati s humorno distanco, a hkrati izkoristiti za vnovično pojasnjevanje, da Katoliška cerkev v naši državi pač ni v »davčnih nebesih«. In prav temu pojasnjevanju so namenjene aktualne rubrike tokratne številke Družine (ki je tako kot drugi časopisi obdavčena po znižani, petodstotni davčni stopnji).