Ko smo vas, naši zvesti bralke in bralci, povabili, da nam pišete, kdaj ste se srečali s tednikom Družina, kaj vam je v njem všeč, katere zgodbe vas navdihujejo …, smo med prvimi na uredništvo dobili pismo Anice Ajlec iz Selišč v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici. Tako je zapisala.

Mati nam je vedno govorila: »Berite Družino!«

»Družino imamo pri nas naročeno od začetka izhajanja. Spominjam se, kako nas je mati venomer navajala, naj beremo Družino, ker je dosti lepega in koristnega v njej, pa kot otroci nismo preveč slišali. Ko pa smo zrasli in dobili svoje obveznosti, spet ni bilo preveč časa, smo namreč na kmetiji in kot ženska sem zaposlena res noč in dan. Potem so drug za drugim prihajali otroci. Družina je prihajala. Od začetka smo jo zbirali tako, da je bila na podstrešju polna skrinja zbirk. Kdaj pozneje smo že uporabljali papir ali pa je šel v papirnico, ker v nedogled ne moreš zbirati. Prve številke pa so shranjene na podstrešju. No, čas je...