Ko je kakšen otrok zdoma, mi včasih kdo reče: "Oh, pri vas se pa gotovo nič ne pozna, da ga ni." A to je daleč od resnice, saj se čisto vsaka odsotnost pozna - tako pri mizi kot v kopalnici, kot tudi v živahnosti in v dinamiki med otroki. Odsotnost otroka se pozna ne samo, ker ga fizično ni (kar je včasih, priznam, tudi blagodejno za ušesa), a otroka preprosto pogrešam.

Menim, da bi ga pogrešala tudi, če bi imela bistveno več otrok. Nikakor se ne strinjam s tem, da je v veliki družini "eden gor ali dol". Čeprav je lahko izrečeno v šali, pa se v tem odseva miselnost, da je otrok potrošniška roba, torej nadomestljiv in brez posebne vrednosti.

Naslednje misli niso moje, se me pa močno dotikajo: Za vrednost sester ali bratov - vprašaj nekoga, ki jih nima ... Za vrednost desetih let - vprašaj zakonca. Za vrednost štirih let - vprašaj maturanta. Za vrednost enega leta, vprašaj študenta, ki je na izpitu padel. Za vrednost enega meseca vprašaj mater, katere otrok se je r...