V zadnjih letih sem živel v Kostanjevici pri Novi Gorici: ko sem se zjutraj zbudil, sem imel veličasten razgled na impresiven gozdni masiv, ki je prekrival kraško planoto. Vrh njega leži Cerje z monumentalnim spomenikom vsem, ki so se tu borili ali padli. Rad sem gledal na ta ogromni gozd. Pomirjal me je. Ker je pred leti na njem gorelo, so me ob sprehodih na Cerje novozasajena drevesa spomnila, da je požar tukaj nekaj strašnega.

Pred kakšnim tednom pa se je pojavil nad gozdom manjši dimček. In potem še eden, dokler ni naslednji dan vse območje goriške prekril zadušljiv dim. Požar! In kakšen požar. Ni gorelo na enem mestu, ampak na stotih! Sprva sem poiskal zavetje na Sveti Gori na 682 metrih nadmorske višine, a ugotovil, da je tudi tam dim. Težava je vsesplošna! Zato sem si izposodil motorno žago in odšel na zbirno mesto civilne zaščite, kjer sem se pridružil sekačem, ki so podirali gozd. Tak požar se zaustavi tako, da se drevesa preprosto posekajo. In ko ogenj nima več č...