»Hoja po žerjavici« ni del krščanskega izročila. Jo pa najdemo pri nekaterih drugih verstvih in religijah, od povsem poganskih do nekaterih večjih vzhodnih. V teh sredinah jo odkrijemo kot del obredja njihovega očiščevalnega obredja; in sicer očiščevanja tako telesnega kot duhovnega elementa pri človeku. Ogenj je sploh eden izmed praelementov v različnih filozofskih in religioznih sistemih in s tem tudi eden izmed prasimbolov v življenju skupnosti. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi z ognjem, kot sicer na primer še z vodo, zrakom in zemljo, povezanih veliko religioznih in verskih skrivnosti in obredov. 

Zlasti ogenj, bolj kot žerjavica, je tudi v krščanstvu pomemben del velikonočnega liturgičnega obredja. Vendar je prav poudariti, da jo v obliki in pomenu, kot hojo po žerjavici pojmujejo in prakticirajo pripadniki drugih religij, ni mogoče sprejemati v krščansko obredje. Tudi krščansko pojmovanje očiščevanja ima povsem drugačno vsebino in pomen kot pogansko, tudi to,...