Šoja (Garrulus glandarius) je naša najbarvitejša predstavnica družine vranov. Njena previdnost je prispodobna in večini ljudem dobro poznana. Marsikateremu lovcu je s svojim vreščanjem pokvarila lov, saj se vedno glasno odzove na vse, kar jo zmoti in bi lahko pomenilo nevarnost. Ni čudno, da se je je oprijelo ime gozdna policajka. Navadno jo lahko opazujemo zgolj od daleč, največkrat pa jo zgolj slišimo. Gozd je njen življenjski prostor, ki ga nikoli ne zapusti. Še celo gozdno jaso nerada preleti, kaj šele, da bi se spreletela nad prostranim poljem. Ker živim v gozdu, sem se s to pisano ptico dobro spoznal. Še več, uspelo mi jo je privabiti prav pred hišni prag.

Glavna hrana šoje so gozdni sadeži. Predvsem ji gredo v slast želod, žir in pravi kostanj, v gnezditvenem času pa rada stika za večjimi žuželkami, pleni ptičja gnezda in lovi male glodavce. Pozimi rada kljune tudi v goveji loj in drugo maščobno hrano, naravnost pa obožuje koruzo. Z njo si napolni golšo, kjer se trd...