In res, pod roke mi je prišel članek iz Slovenskega časa z naslovom Hvaležnost. Kako je včasih neposreden! Takoj mi je dal priložnost za zahvalo.

»Hvaležnost je živim bitjem položena v zibelko,« v članku piše Nina Mazi in nadaljuje, da so prav otroci in malčki »bitja hvaležnosti – genialni generatorji in pravi mojstri izražanja tega čustva.« Bo že držalo, ena prvih besed našega malčka pri letu in pol je bila prav beseda »la-la«. Še vedno se ne morem načuditi, kako jo zna uporabljati ob pravih situacijah. Tako spontano, preprosto in iskreno. Marsikdaj se zdi, da jo z odraščanjem pozabljamo, zanemarjamo in se nanjo ozremo šele, ko smo deležni kakšnega nehvaležnega opomnika.

Preprosta prošnja k Bogu »vlij v naša srca hvaležnost za vse, kar nam ti sam daješ in kar nam poklanjaš po dobroti ljudi« nam lahko pomaga, da ne bi nikoli pozabili na ta preprosti izraz tako v besedi kot dejanju.