Decembrski večer v mestu. Lučke, dež in mraz. Hitim na srečanje mladinske skupine in ugibam, koliko nas bo, kako bo stekel pogovor … Na zadnjem srečanju smo se namreč dogovorili, da v adventu naredi vsak v svojem okolju dejanje ljubezni. Geslo, ki smo ga izbrali, se glasi: »Naj ne gre nihče mimo mene, ne da bi bil deležen moje ljubezni.« Kako zahtevno. Nisem se še odločila, kdo bi bil ta »izbranec ali izbranka«, kajti tokrat bi rada naredila nekaj posebnega. Nekaj, kar bo razsvetlilo moj advent in mu dalo globlji smisel. Tako zelo potrebujem nekaj več in nekaj drugačnega.

Spotaknem ob kartone. Tako sem bila zamišljena, da je nisem opazila. Stokala je, da bi rada vstala. Molila je desno roko vsakemu mimoidočemu. Tudi jaz sem šla mimo. Takrat me prešine. Obrnem se in se vrnem k njej. Ko mi je spet pomolila roko, sem jo prijela in ji pomagala vstati. Nisem vedela, kaj naj rečem … še nikoli nisem držala za roko beračice. Zelo je zaudarjala. Vprašala sem jo, ali je lačna. »Ne,...