Starodavne murve ob poteh spominjajo na nekoč razširjeno svilogojstvo. Denar, ki ga prinaša čezmejno sodelovanje, je uredil steze, ki so postale prijazne sprehajalne in kolesarske poti, vijejo se med vinogradi, nad lepotico Sočo, s pogledom na Škabrijel, Kostanjevico, goriški grad.

Mejni kamni tu pa tam opozarjajo, da v pokrajino spada tudi državna meja, ki jo je šengen anonimiziral, pojavljajo se kot nekakšni pomniki zgodovine, za katero se zdi, da sega daleč v preteklost ali da je nikoli ni bilo. Meja se je v ta prostor zarezala le za nekaj morečih desetletij, stoletja o njej ni bilo sledu, danosti te zemlje sta prehodnost in zemljepisna homogenost.

Da prehajamo iz ene države v drugo, nas na Solkanskem polju opozarja predvsem telefon, tu se namreč bije bitka anten, italijanske so šibke, a še dejavne, preklopa na slovensko linijo ni, ob poslušanju podkastov je za sprehajalce križ, posnetek se dokončno prekine, ko nas pot pripelje do zidu, ki ob...