»Ni to tako, kot bi verjel, da boš z letalom prej prispel, če boš na svojem sedežu veslal z rokami po zraku?« »Ja in?!« je pribila še odločneje. Intonacija je bila vprašalna, ton pa apodiktičen. Morda celo malce grozeč. (»Od…i!« prevedeno v besede tako cenjene »sodobne«, »žive« literature, ki svoj pomen utemeljuje s tem, da je sodobna, kar pomeni le to, da pač nastaja danes. A bom bralcem raje prizanesel s tem umetniškim jezikom ...) Vsekakor je naznanjal, da je pripomba zavrnjena in pogovor na to temo končan. In seveda, da ima prav. In ta ton je bil edini, a brezprizivni argument.

Naključni pogovor sam po sebi seveda ni pomemben, pomembno pa je, da se v njem zrcali miselnost prostora, v katerem živimo. Ne samo zrcali: sije v jasnosti, s katero se v bolj formalnih sferah »uradne kulture« ne kaže (no, vsaj praviloma še ne), čeprav jih globoko prežema in usmerja. Naključna je torej samo površina tega pogovora, ne pa vsebina: tisti dokončno izključevalni »ja in?!« bi mi lahko...