Prvič, zgodovina je pomembna. Kot marsikateri Rus glede Ukrajine je tudi večina Kitajcev na celini prepričanih, da je Tajvan »že pet tisoč let« del Kitajske (v resnici je to postal konec 17. stoletja, potem ko so z otoka odšli Nizozemci). Ločitev sega v čas državljanskega spopada po drugi svetovni vojni, ko so se na otok zatekli ostanki poražene nacionalistične strani pod vodstvom Čankajška. Tajvan je z vojaško in ekonomsko pomočjo ZDA, ki v njem vidijo pomemben vzvod za krotenje kitajske moči, doživel močno gospodarsko rast, v 90. letih pa tudi demokratizacijo.

A hkrati je rasla tudi njegova velika soseda. Pod Dengom Šjaopingom je Kitajska sprejela principe tržnega gospodarstva in za to dobila nagrado v obliki ameriškega uradnega priznanja. Zahodni liberalni ideologi so bili prepričani, da bodo gospodarskemu odpiranju sledile tudi politične spremembe, a se to ni zgodilo. Ob naraščanju neenakosti in korupcije v družbi, ki se formalno še sklicuje na marksizem, se je res poj...