Starši, ki si lastijo svojega otroka, imajo zanj izdelano vizijo, kaj bo postal. Pri tem so lahko zelo motivirani in osredotočeni. Mislijo, da je njihova naloga, da vsak dan uporabijo svojo avtoriteto, čas, denar in energijo, da oblikujejo otroka v to, kar so si zamislili, da naj bi dosegel in postal.

Starši, ki razumejo, da otrok ni njihov, ampak jim ga je Bog zgolj zaupal, ne oblikujejo otroka po svoji podobi. Vedo, da to ni v njihovi pristojnosti, niti v njihovi moči. Želijo biti čim boljše orodje v rokah Boga, da jih uporabi tako, da bo otrok z njihovo pomočjo odkril večno resnico in lepoto.

Zato motivacije ne črpajo iz tega, kar naj bi otrok postal in dosegel. Motivira jih lepota, ko gledajo, kako milost sama deluje v otroku in ga oblikuje.