Starši, ki si lastijo svojega otroka, imajo zanj izdelano vizijo, kaj bo postal. Pri tem so lahko zelo motivirani in osredotočeni. Mislijo, da je njihova naloga, da vsak dan uporabijo svojo avtoriteto, čas, denar in energijo, da oblikujejo otroka v to, kar so si zamislili, da naj bi dosegel in postal.

Starši, ki razumejo, da otrok ni njihov, ampak jim ga je Bog zgolj zaupal, ne oblikujejo otroka po svoji podobi. Vedo, da to ni v njihovi pristojnosti, niti v njihovi moči. Želijo biti...