Sinoda ni tekmovanje. Vsaka župnija, vsako gibanje, vsaka skupnost je svoja zgodba. Če gledamo na Slovenijo zgolj kot na povprečje, bomo zgrešili osebne zgodbe ljudi in skupnosti. Če gledamo konkretno, skoraj ne moremo najti splošnih napotkov za vso Slovenijo. Kaj torej? Naj se sprijaznimo s sedanjim stanjem? Nekaj je vendar treba narediti!

Tokratna sinoda ima neko bistveno novost v primerjavi s prejšnjimi procesi. Sinode od nas nihče ne zahteva, temveč nam je ponujena, da se prostovoljno odločimo zanjo ali pa tudi ne. Prav tako na koncu nihče ne bo ocenjeval naših povzetkov. Vsaka krajevna Cerkev, vsako občestvo je povabljeno v sinodo z namenom, da se skozi sam proces uči sinodalne skupne hoje: hoditi se učimo tako, da hodimo, ljubiti se učimo tako, da ljubimo, biti Cerkev se učimo tako, da živimo cerkveno občestvo … Prek sinodalnih pogovorov se učimo iskrenega pogovora, pristnega občestva in konkretnega skupnega odločanja v Cerkvi. Prek sinodalnega procesa naj bi se učil...