Logično, a težko vprašanje: ali smemo upati na odrešenje vseh? Bo na koncu odrešenjske zgodovine res Bog vse v vsem? Pogosto najdemo ob zgoraj zapisani dilemi misel, da Ljubezen tega ne bi prenesla, in drugo, da se v peklu znajde vsak po svoji svobodni odločitvi.

Na začetku je Bog ugotovil, da je vse enotno udeleženo v Stvarnikovi dobroti, resnici in lepoti. Kako pa bo ob koncu sveta: bo takrat dvojnost ne enost, bo nasprotje med radostjo in trpljenjem obstajalo večno? Ali ni v tem tudi skrita misel, da so zle sile vsaj delno zmagale nad Bogom?!

V Svetem pismu zasledimo dve smeri odgovora. Obstajajo nedvoumna besedila, ki nakazujejo možnost neskončnih muk v peklu. Poznamo tisto o odrezani roki ali iztaknjenem očesu, saj je bolje priti kruljav ali slep v Božje kraljestvo, kakor pa biti zdrav vržen v peklensko dolino (Mr 9,43-48). Ali ko Jezus v priliki tiste na levi pošlje v večni ogenj (Mt 25,41). O nepremostljivem prepadu govori tudi prilika o bogatinu in ubogem...