Kako razmišljamo o peklu? Je to nekaj, s čimer so nas strašili kot otroke? Ga pojmujemo kot realno možnost, v katero se lahko izteče naše življenje? Se ga morda bojimo celo v odraslosti? Pred kratkim sem prebrala zanimivo misel ameriškega cistercijana in znamenitega pisca duhovnih del Thomasa Mertona, ki je pisal prav o peklu. Piše tako: »Če nikoli ne izpolnim Božje volje in vedno ostanem v grehu, bom večnost preživel v protislovju s samim seboj. Obenem bom nekaj in nič: življenje, ki bo hotelo živeti, pa bo mrtvo, in smrt, ki bo hotela biti mrtva, pa ne bo mogla povsem umreti, ker bo morala še vedno živeti.«

Stanje neskesane duše

Pojem pekla pozna vsak. Vemo, da gre za kraj, še bolj verjetno pa za stanje duše, v kakršno gre po smrti človek, ki je grešil in se svojih grehov ni pokesal. Ne glede na to, da je razodetje o peklu kot stanju groze in večne kazni prisotno tako rekoč od začetka stvarjenja, pa so se pojmovanja o njem v zgodovini spreminja...