Sociološke raziskave že dolgo opozarjajo, da moderna družba ustvarja visoko stopnjo osamljenosti, ki pride še bolj do izraza v času kriz. Pandemijo covida 19 je spremljala tudi pandemija osamljenosti: po raziskavi se je v tem času počutil osamljenega vsak četrti prebivalec Evropske unije. Toda čas »omejevanja socialnih stikov« je usmeril pozornost tudi na ljudi, ki so strokovnjaki za samoto: puščavnike in puščavnice. Ob izrazu pomislimo na prva stoletja Cerkve, a dejstvo je, da ta način življenja najdemo v vseh dobah in verskih izročilih. V zadnjih desetletjih doživlja celo nov razcvet. V Katoliški cerkvi je novi Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 omogočil škofom, da v svoji škofiji sprejmejo tudi zaobljubljene puščavnike, ki niso povezani s kako redovno skupnostjo (kanon 603). Poleg »kanoničnih« puščavnikov, ki javno izpovejo zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine pred škofom, so tudi takšni, ki ostanejo v laiškem stanu, a živijo svojo posebno poklicanost v samoti.